Kljub korona virusu, ki je na pohodu tudi pri nas v Sloveniji, smo se 19. marca pri spomeniku padlim v Strunjanu v piranskem združenju za vrednote NOB s polaganjem cvetja poklonili prvim otroškim žrtvam fašizma na evropskih tleh.
19. marec 1921 bo nam, ki živimo na tem prostoru, ostal v večnem spominu in prav je, da se spominjamo tega zločina vsako leto, vse do takrat, ko bo italijanska država priznala genocid in iztrebljanje vsega, kar ni bilo naklonjeno fašizmu.
Tistega popoldneva so fašisti natančno ob 18.30 iz vlaka, ki je peljal proti Trstu, le nekaj metrov stran od strunjanskega spomenika streljali na nedolžne otroke, ki so se v tistem spomladanskem času, polnem cvetja in žvrgolenja ptic, igrali ob progi.
Objestneži so smrtno ranili Renata Brajka in Domenica Bartola, Renatov brat Mario je dobil sedem strelov in čudežno preživel, pet otrok je bilo ranjenih, trije so ostali invalidi vse življenje. Nekaterim je uspelo zbežati in se skriti za veliko murvo v bližini, ki je mogoče nekaterim rešila tudi življenje.
Imeni Renato Brajko in Domenico Bartole sta s krvjo vklesani v ta pomnik, ki se dviga v nebo in mora ostati na tem mestu za vse večne čase, da se bodo vsi, ki obiščejo ta prelepi slovenski obmorski kraj, spominjali, da so tukaj zaradi skrajnih ideologij fašizma in kasneje tudi nacizma veliko prezgodaj usahnila mlada človeška življenja.
